Videonadzor v večstanovanjskih stavbah

Videonadzor v večstanovanjski stavbi se lahko uvede le, kadar je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, pri čemer je potrebna za uvedbo videonadzora v večstanovanjski stavbi tudi pisna privolitev solastnikov, ki imajo v lasti več kot 70 odstotkov solastniških deležev. Stara zakonodaja je dopuščala možnost, da se videonadzor uvede, kar se s tem strinja vsaj polovica solastnikov, zato je v primerih, ko je takšen večinski delež še vedno v veljavi, potrebno pridobiti manjkajočih 20 % solastniških deležev, ali pa videonadzor prenehati izvajati.

Z videonadzorom v večstanovanjski stavbi se lahko nadzoruje le dostop do vhodov in izhodov večstanovanjskih stavb ter njihovi skupni prostori. Prepovedano je izvajati videonadzor nad hišniškim stanovanjem ter delavnico za hišnika, z videonadzornim sistemom snemati vhode v posamezna stanovanja ter omogočiti ali izvajati sprotno ali naknadno pregledovanje posnetkov videonadzornega sistema preko interne kabelske televizije, javne kabelske televizije, interneta ali s pomočjo drugega telekomunikacijskega sredstva, ki lahko prenaša te posnetke. V takšnih primerih je Informacijski pooblaščenec že nekajkrat izdal mnenje, pa tudi nekaj odločb, da se za posnetek šteje že samo predvajanje na televizijskih sprejemnikih, saj ti omogočajo snemanje in naknadno pregledovanje posnetkov.

Video domofon se po praksi Informacijskega pooblaščenca ne šteje za videonadzor v smislu ZVOP-1.

Ker se videonadzor lahko izvaja zgolj nad vhodi v večstanovanjske stavbe in nad njihovimi izhodi ter nad njihovimi skupnimi prostori, je potrebno v skladu s Stanovanjskim zakonikom šteti, da dvigalo ni skupen prostor.