Videonadzor v večstanovanjskih stavbah

Videonadzor v večstanovanjski stavbi se lahko uvede le, kadar je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, pri čemer je potrebna za uvedbo videonadzora v večstanovanjski stavbi tudi pisna privolitev solastnikov, ki imajo v lasti več kot 70 odstotkov solastniških deležev. Stara zakonodaja je dopuščala možnost, da se videonadzor uvede, kar se s tem strinja vsaj polovica solastnikov, zato je v primerih, ko je takšen večinski delež še vedno v veljavi, potrebno pridobiti manjkajočih 20 % solastniških deležev, ali pa videonadzor prenehati izvajati.

Z videonadzorom v večstanovanjski stavbi se lahko nadzoruje le dostop do vhodov in izhodov večstanovanjskih stavb ter njihovi skupni prostori. Prepovedano je izvajati videonadzor nad hišniškim stanovanjem ter delavnico za hišnika, z videonadzornim sistemom snemati vhode v posamezna stanovanja ter omogočiti ali izvajati sprotno ali naknadno pregledovanje posnetkov videonadzornega sistema preko interne kabelske televizije, javne kabelske televizije, interneta ali s pomočjo drugega telekomunikacijskega sredstva, ki lahko prenaša te posnetke. V takšnih primerih je Informacijski pooblaščenec že nekajkrat izdal mnenje, pa tudi nekaj odločb, da se za posnetek šteje že samo predvajanje na televizijskih sprejemnikih, saj ti omogočajo snemanje in naknadno pregledovanje posnetkov.

Video domofon se po praksi Informacijskega pooblaščenca ne šteje za videonadzor v smislu ZVOP-1.

Ker se videonadzor lahko izvaja zgolj nad vhodi v večstanovanjske stavbe in nad njihovimi izhodi ter nad njihovimi skupnimi prostori, je potrebno v skladu s Stanovanjskim zakonikom šteti, da dvigalo ni skupen prostor.

Videonadzor dostopa v poslovne prostore

Videonadzor dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore se skladno z določbami 75. člena ZVOP-1 lahko izvaja, če je to potrebno:

• za varnost ljudi ali premoženja;
• zaradi zagotavljanja nadzora vstopa ali izstopa v ali iz službenih oziroma poslovnih prostorov;
• če zaradi narave dela obstaja možnost ogrožanja zaposlenih.

Odločitev sprejme pristojni funkcionar, predstojnik, direktor ali drug pristojen oziroma pooblaščen posameznik osebe javnega sektorja ali osebe zasebnega sektorja. V pisni odločitvi morajo biti obrazloženi razlogi za uvedbo videonadzora. Uvedba videonadzora se lahko določi tudi z zakonom ali s predpisom, sprejetim na njegovi podlagi.

Videonadzor se lahko izvaja le na takšen način, da se ne more izvajati niti snemanje notranjosti stanovanjskih stavb, ki nimajo vpliva na dostop do njihovih prostorov, niti snemanje vhodov v stanovanja.

O izvajanju videonadzora je potrebno pisno obvestiti vse zaposlene v osebi javnega ali zasebnega sektorja, ki opravljajo delo v nadzorovanem prostoru.

Zbirka osebnih podatkov v zvezi z nadzorom dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore lahko vsebuje:

• posnetek posameznika (slika oziroma glas)
• datum in čas vstopa v prostor in iz njega;
• lahko tudi osebno ime posnetega posameznika, naslov njegovega stalnega ali začasnega prebivališča, zaposlitev, številko in podatke o vrsti njegovega osebnega dokumenta ter razlogu vstopa, če se navedeni osebni podatki zbirajo poleg posnetka videonadzornega sistema ali skupaj z njim.

Ker zakon v tem delu taksativno našteva vrste osebnih podatkov, ki so lahko del zbirke videonadzornega sistema vstopov in dostopov v službene prostore, je potrebno šteti, da ZVOP-1 v takšnih primerih ne dovoljuje zbiranja drugih osebnih podatkov.

Osebni podatki oziroma posnetki se lahko hranijo največ eno leto po nastanku, nato se zbrišejo, če zakon ne določa drugače. Prav tako je potrebno opozoriti, da je v primerih, kadar želi videonadzor izvajati najemnik poslovnih prostorov, to potrebno opredeliti v najemni pogodbi. S tem se zmanjša tudi možnost za kasnejše spore.

Zakonodaja in pravila za uporabo video nadzornega sistema

Področje video nadzora pokriva Zakon o varstvu osebnih podatkov -1

Po določbah 74. člena ZVOP-1 mora tisti, ki želi uvesti videonadzor (razen, če ta ni namenjen za izključno domačo uporabo ali gospodinjske potrebe), o tem objaviti obvestilo. Obvestilo mora biti vidno in razločno objavljeno na način, ki omogoča posamezniku, da se seznani z njegovim izvajanjem najkasneje, ko se nad njim začne izvajati videonadzor. Takšno obvestilo mora obvezno vsebovati naslednje informacije:

• obvestilo, da se izvaja videonadzor;
• naziv osebe javnega ali zasebnega sektorja, ki ga izvaja;
• telefonsko številko za pridobitev informacije, kje in koliko časa se shranjujejo posnetki iz videonadzornega sistema.

Videonadzorni sistem mora biti zavarovan pred dostopom nepooblaščenih oseb. Upravljavec zbirke osebnih podatkov (torej v tem primeru zbirke osebnih podatkov, ki nastanejo ob izvajanju videonadzora) mora v tem okviru (torej, kadar se posnetki videonadzornega sistema shranjujejo) zagotoviti predvsem zanesljiv sistem sledljivosti, ki bo omogočil naknadno ugotavljanje naslednjih podatkov:

• kdaj je bil posnetek narejen;
• kdo je vpogledoval (prav tako kopiral, iznašal na medije ... torej obdeloval) v posnetke, v katere posnetke videonadzornega sistema je vpogledoval, kdaj in s kakšnim namenom;
• kdo, kdaj in s kakšnim namenom je nadgrajeval, dopolnjeval, spreminjal programsko opremo, s katero se posnetki videonadzornega sistema obdelujejo (shranjujejo, kopirajo, iznašajo na medije ...);
• dejstvo, ali so bili posnetki videonadzornega sistema posredovani tretji osebi – s kakšnim namenom, kateri posnetki in kdaj.

V primeru, ko upravljavec osebnih podatkov snema posnetke videonadzornega sistema, nastane zbirka osebnih podatkov, za katero je potrebno zagotoviti naslednje:

• v notranjem aktu o zavarovanju osebnih podatkov (pravilniku) določiti odgovorno osebo za to zbirko (če upravljavec ne določi odgovorne osebe, se šteje, da je odgovorna oseba zakoniti zastopnik družbe, npr. direktor);
• izdelati katalog zbirke osebnih podatkov;
• podatke iz kataloga te zbirke sporočiti v register zbirk osebnih podatkov (elektronsko na spletni strani Informacijskega pooblaščenca www.ip-rs.si);
• posamezniku, ki se nahaja na posnetku, na njegovo zahtevo omogočiti vpogled v posnetke videonadzornega sistema, ki se nanašajo na tega posameznika – upravljavec mora pri tem skrbno onemogočiti vpogled v tiste dele posnetka, kjer se nahajajo tudi druge osebe.

V primerih, ko se videonadzor ne snema (torej, ko gre za nekakšno podaljšano oko; npr. vratar preko monitorja zgolj spremlja dogajanje pred vhodom v službene prostore), ne nastane zbirka osebnih podatkov, zato ZVOP-1 takšnega videonadzora ne ureja. Je pa upravljavec, ki se odloči za takšno obliko videonadzora, lahko podvržen odškodninski tožbi ali uvedbi kazenskega postopka zaradi možnega kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja. Zato Pooblaščenec priporoča, da upravljavci tudi v takšnem primeru obvestijo posameznike z obvestilom, ki vsebuje vse elemente iz 74. člena ZVOP-1.

Prav tako je oseba, ki snema zgolj za domače potrebe, pri tem pa snema npr. javne površine ali sosedovo zemljišče (torej ne lastnega zemljišča ali drugega premoženja), lahko podvržen nevarnosti, da oseba, ki bi ji s takšnim posegom tisti, ki snema, posegel v njeno pravico do varstva zasebnosti, vloži odškodninsko tožbo ali kazensko ovadbo.

Kaj lahko pričakujemo v bližnji prihodnosti

Z prihodom napredne tehnologije na TV sprejemnikih in visoke ločljivosti 4K, se ta tehnologija premika tudi na področje video nadzornih kamer. Tako lahko pričakujemo razvoj, kjer bo programska oprema prevzela glavno vlogo. Z prihodom nove tehnologije se bo zmanjšala količina uporabljenih kamer, vrtljive kamere pa bodo zamenjale fiksne kamere. Ločljivosti posnetkov so zelo kvalitetne, vidne so tudi majhne podrobnosti.

Demonstracija 4K video nadzornega sistema: